Splezala sem na ploščad, srce mi je močno bilo. Bala sem se za fantka, ki sem ga hotela rešiti. Nedaleč stran sem opazila skalnato steno in v skali vhod v votlino. Šla sem tja pogledai in postalo me je še bolj strah. Fantek je res ležal tam, lahko bi bil mrtev, moker je od sline, prežvečen. Izgledal je kot mehka lutka iz cunj. Moj strah je narasel čez vse meje, ko sem zagledala volka, ki je stopil iz sence. Bil je srebrno siv, močan in dostojanstven. Sedel je nasproti mene. Tako velik je bil, da me je v sedečem položaju gledal v obraz. Strah me je bilo, da sem se tresla in nisem mogla govoriti. Vedela sem, da lahko zaščitim moje, če bom gledala volka v oči in če bom preglasila njegovo renčanje, ampak moj glas je bil cvileč. Njegovo renčanje je prihajalo globoko iz njegovega prsnega koša. Začela sem se zbujati, ampak vedela sem, da moram vztrajati v renčanju. Volk je res začne bledeti kot v filmu. Moj glas je bil vedno bolj glasen in volk je naposled res izginil. Ne bo več prihajal v moje sanje!