Za hrbtom zaslišiš trkanje. Počasi se ozreš. Soba se zavrti s tvojim pogledom. Glas stare mame… Plaho trkanje… Ozreš se na posteljo… Pod rjuhami leži pogorje telesa… Črni lasje kukajo ven… Zadaj je telo odkrito in nago. Okroglina ritke in spodaj pod njo, med hlebčki spravljena, komaj rahlo zakrita špranjica… Če bi se sklonil, bi jo videl bolje… Je to Irena? Magda? Melita? Mogoče Mateja? Takrat je bila pobarvana v črno, vendar je bila njena sočno mesnata pičkica še vedno na gosto poraščena s svetlo rjavkastimi dlačicami… Preveriš… Greš čisto blizu… Podoba se približa kot v filmu… Odkimaš, se nasmehneš… Vidiš samega sebe, kako se nasmehneš… Ne, ni Mateja… Ena od črnih pa je prav gotovo… Ne prepoznaš je… Po detajlu ne prepoznaš celote. Moral bi odkriti, odgrniti, pa se bojiš, da bo izginila… Naj ostane skrivnostna, na zmečkanih in prepotenih rjuhah neke preteklosti… Spet trkanje. Glas stare mame… Nekaj sprašuje… Ne slišiš besed, vendar veš, kaj sprašuje… Odgovoriš, ne da bi odprl ust, ne da bi spregovoril besedo… Čas in podobe preskočijo. Stara mama zdaj sedi na stolu ob postelji in se pogovarja s tabo… Skrivnostna črna punca pod zmečkano rjuho izgine… To je tisto, kar je v stanju sanjske budnosti tako fascinantno. Kar želiš izpustiti, izgine, če se hočeš povrniti po času nazaj, se to zgodi v trenutku… Zdaj je stara mama tam, zanima te samo ona, siva gospa, rojena v pred prejšnjem stoletju, vedno urejena dama, ki je zelo težko prenesla, da so se časi spremenili… Zdaj sedi tam in vse ve, vse sluti, bere te kot odprto knjigo… Spominjaš se njenih misli, ne besed… Sedela je tam in je vedela, nihče ji ni povedal, ona pa je kar vedela… Govorila ti je o času, ki mineva, o tem, kako se ne da nič popraviti za nazaj… Ne veš več, katere besede je uporabljala, kaj točno je rekla, zelo natančno pa se spominjaš občutka, ko te je prijela za roko tisto jutro, ko si Ireno pospremil v bolnico, iz katere se je čez nekaj dni vrnila, pobrala svoje reči, razmetane vsepovsod po tvoji sobi, in za vedno odšla…