Ko je angleški nogometni prvoligaš Arsenal poleti prodal svojega do tedaj največjega in praktično edinega pravega zvezdnika Thierryja Henryja, je bilo za mnoge navijače Topničarjev konec sveta. »Z nami je konec, postali bomo topovska hrana, vsi se nam bodo posmehovali,« so tarnali, stokali in jokali ter žalost utapljali v litrih težkega britanskega piva. Toda to je bil račun brez krčmarja, kajti trener Arsenala Wenger si je še enkrat nadel obleko Supermana in ugnal tekmece v kozji rog. Arsenal je namreč v tej sezoni še brez poraza, vodi tako na lestvici angleškega prvenstva kot svoje skupine v elitni ligi prvakov, grenkobo neuspeha pa je nazadnje okusil pred 25 tekmami, kar je klubski rekord. »Skrivnost ni v meni, je v hrani,« bi rekel angleški kuharski mojster Jamie Oliver in tudi 58-letni Arsene Wenger se ne tolče po prsih: »Fantje so pokazali, da so iz pravega testa. Sam sem zgolj kuhar, ki je našel prave začimbe ter ravno prav posolil in popopral vrhunsko juho.« Nasploh je kuhinja tisto, kar je Wengerju prineslo neskončno slavo na Otoku. Preden je namreč francoski čarovnik sedel na klop Arsenala, so imeli pri prehrani nogometašev slednjega glavno besedo kuharji, ki bi se še najbolje znašli ob ponvi za cvrtje – igralci so se namreč pred tekmami in na klubskih gostovanjih basali z zlato-rumenih krompirčkom, dunajskimi zrezki, mastnimi pitami in čez vse to popili še nekaj vrčkov piva. Na klubskem avtobusu se je tako predvsem rigalo, kar pa Wengerju ni dišalo. Na Japonskem, kjer je služboval pred prihodom v Anglijo, se je naučil vseh skrivnosti o zdravem prehranjevanju. Ko je robustnim angleškim dedcem ponudil na sopari kuhano ribo, zelenjavo in korenčkov sok, so jim čeljusti popadale na tla. Toda Wenger je vztrajal: »Kdor hoče igrati za Arsenal, me bo ubogal. Kdor se hoče čez pet let zdraviti zaradi zamašenih žil in alkoholizma, naj odide.«