Po dosedanjih podatkih je prizadetih šest piranskih ribičev, dva izolska in en koprski, potrganih pa je nekaj kilometrov stoječih mrež, ki jih smejo ribiči polagati kjerkoli v morje (le v pristaniščih, rezervatih, kopališčih ..., seveda ne). Vsak ribič ima lahko po 800 dolžinskih metrov mrež, ki jih polaga tako znotraj enomiljskega morskega pasu, kjer je prepovedano kočariti, pa tudi zunaj tega pasu. In tu se stvar zaplete. Kočarji (tisti ribiči, ki mrežo vlečejo za ladjo po morju) ponoči velikokrat spregledajo oznake za mreže. V takih primerih s kočo zapnejo stoječo mrežo in jo raztrgajo ali odnesejo s seboj. Tako zapletanje mrež se mu seveda ne izplača, saj ima kar nekaj dela, da očisti svojo mrežo in pri tem izgubi precej dragocenega časa. Med ribiči je veljal nekakšen tih dogovor, da naj bi zunaj ene milje stoječe mreže polagali samo ponoči, kočarji pa ponoči naj ne bi vlekli mrež. Seveda je težko pričakovati, da bi dogovor povsem držal, saj kočarji potem izgubijo del časa za lov. Po pravilih bi morali imeti ribiči stoječe mreže primerno označene, kočarji pa bi se tem mrežam izogibali, saj bi jih lahko pravočasno opazili na radarju. Seveda je to le teorija. Še posebej zadnji mesec plava po morju tudi veliko hlodov, sodov in druge nesnage in kočarji bi se potemtakem lahko samo še izogibali »oviram« in prav nič lovili.