»Rad moraš imeti to delo, če hočeš vztrajati. Veliko jih spozna, da so razmere na urgenci zanje prenaporne. Če niso s srcem tukaj, je prav, da si poiščejo drugo službo,« je prepričana Milojka Lombauer, ki s ponosom pove, da je urgenca njen drugi dom. V prvem sta, z babičino pomočjo, že odrasla njena otroka, hči in sin. Drugemu domu, urgenci, se je tako zelo posvetila, da sploh ne ve, kdaj so minila vsa ta leta. Verjamem ji, ker široko, vprašujoče razpre oči, ko podrezam, kako bo brez urgence zmogla v pokoju. »Ne sprašujte! Samo pomislim na to, pa me že stisne v želodcu. Zelo težko bom spremenila način življenja. Zagotovo vem le to, da bom ljudem pomagala še naprej,« se tolaži gospa Milojka, ki se odlično znajde v mali operacijski dvorani. Novi medicinski pripomočki lajšajo delo in trpljenje bolnikov. Tega še vedno težko prenaša. »Leta pri tem nič ne pomagajo – še vedno mi je hudo, če so poškodovani otroci, in doma se zjočem, če se zdravljenje ni uspešno končalo,« je iskrena. Pri odraslih je drugače, ker razumejo in sodelujejo. Otroci so preplašeni, medicinske sestre pa jih morajo pomiriti z besedo, objemom, božanjem, prigovarjanjem, si pridobiti njihovo zaupanje kljub temu, da imajo poškodovana lička zaradi ugriza psa, padca s kolesom, hude opekline, včasih celo tepeža. Nekateri odrasli se v svoji nemoči skušajo znesti nad osebjem. »Agresivnost največkrat povzroči alkohol. Razgrajača skušamo pomiriti, če ne gre, pokličemo tudi varnostnike. Ponavadi se umirijo, ko ležijo pripravljeni pred operacijsko. Pomiri jih pogovor, včasih tudi kakšna šala,« opisuje prijeme Ivanka Šoklič, ki je zadnja leta gospodinja na urgenci. »Kaj dela gospodinja?« smeje ponovi moje vprašanje, kot da ne more verjeti, da ne vem, da skrbi za zavese, čisto perilo, hladilnike, zdravila, za čaj in kavo, pa še rože zalije, če je treba. In kadar jo na hodniku čakajoči prosijo, naj jih odpelje do stranišča, se ne obotavlja. » Kaj me briga, čigav bolnik je, pomagati mu moram, če me prosi,« verjame gospa Šoklič, ki ne more prehvaliti vseh sodelavcev, s katerimi se tako dobro razumejo. To je pri timskem delu, kjer morajo biti vsi popolnoma uigrani, zelo pomembno. »Če je dobro vodstvo, je tudi kolektiv dober. Takrat prihajajo ljudje, tako kot me, z nasmehom v službo in nasmejani so tudi po napornem dnevu ali noči, ko odhajajo domov,« ne pozabi povedati Lombauerjeva. In ko mi ob slovesu na prenatrpanem hodniku kirurškega bloka obe zatrdita, da bi, če bi se še enkrat odločali, izbrali delo na urgenci, se obrnem stran in pogoltnem slino. Vem, da je patetično, a je tako hudičevo zares.