Sam šamana Matea, ki je v jedilnici med seanso očiščenja bremen v naši podzavesti natančno spremljal naše reakcije ter tudi vedel, kaj se dogaja z vsakim posameznikom, sploh nisem zaznal. Po indijanskem verovanju je pel hvalnice materi zemlji in puhal v zrak narkotične, na debelo zvite cigarete. Morda je bil težki tobačni dim odrešitev, v trenutku me je stisnilo v želodcu, omamljen sem tekel proti izhodu, skoraj izruval lesena vrata, skozi me je porinil šaman Augustin. Sesedel sem se na zunanje stopnice, izbruhal ajavasko in večerjo. Vrtelo se mi je, oklepal sem se ograje in preklinjal sebe in šamane in džunglo ter si rekel: ob zori je treba zbežati iz tega prekletega gnezda. Kako, nisem razmišljal, samo po toku navzdol s plavanjem do 200 kilometrov oddaljenega Iquitosa?! In hrepenel sem po jutru, ki bo razblinilo nočno moro. Popolnoma izčrpan napol ležim na stopnicah, okoli tabora je postavljenih ducat leščerb in v soju videvam dvojne slike nekih ljudi. Vsi nekam hitijo, se pogovarjajo sami s seboj, preklinjajo, jokajo, se smejijo. Saj to so moji sotrpini, za nobenega nisem vedel, kdaj jo je v smrtnem strahu ali zaradi bruhanja potegnil iz jedilnice. Počasi prepoznavam obraze, kot jata preplašenih vrabcev se zbiramo pri stranišču, naša hoja je majava. Tam družno bruhamo, v svoji revi pozabimo na dostojanstvo, samo da smo skupaj, manj nas je strah. Bolj kot običajno si skušamo pomagati. Garfunkel je zasedel vrhnjo stopnico ob prvem stranišču, vrtoglavice ne more zaustaviti, Howard prosjači za vodo, čeprav je njegov lonček poln, Ulrike se izmenično smeje in joka, do Klausa in Marcusa, ki ležita pod bananovcem, zaradi tresočih se nog še nisem uspel priti. Spet bruham, pridruži se mi Korinne, nič bolj pametnega, humornega mi ne pride na misel, pa jo revčko tolažim, češ, Korinne, kako ljubko bruhaš.