Dobro se vidim, kako lebdim v zraku in kako z roba ograje vame buljijo štirje obrazi. Pod sabo slišim plivkanje morja, čutim mehke vodne tokove, kako se kačasto vrtinčijo po pesku. Zdi se mi, da sem zdrsnil iz časa in prostora in se gnetem v nenaseljeno praznino, kjer dihajo vame moji spomini. Otrok sem, bos hodim med visokimi hišami po vročih tlakovanih tleh, po licih mi tečejo solze, ki jih ližem z jezikom. Zgubil sem se, mama je zavila v ribarnico, sam pa sem odtaval naprej. V roki imam pločevinasto kanglico s kovinskim ročajem, ki me žge v dlan; v njej sta mivka in školjka, še pred nekaj tedni je bila notri najbrž marmelada. Na koncu ulice se sonce slepeče odbija od žleba, ne vem, mogoče mi Bog grozi s svojim prstom, ne upam si več ne naprej ne nazaj, stisnem se k steni, zdrsnem ob njej na tla, glavo skrijem med kolena, zahlipam, zaprem oči in potem zaspim. Zbudi me božanje mehkih prstov po laseh, še preden odprem oči, vem, da je mama; njeni prsti v mojih laseh se zdaj mešajo z vetrom, ki se z morske gladine dviguje ob pečini do terase. Zrak diha skozi mene, občutek imam, da sem se zataknil med zračnimi gmotami in nepremično strmim v sovražne bedaste obraze, ki opazujejo moj padec.