Pri razstavi v Škucu sem naredil mnogo napak, ker sem se dobrikal gledalcu in mu preveč ponudil, danes pa vem, da bi moral ostati izključno pri vratih in veliki količini marmelade. Zadovoljen pa sem z vrati, na ogromnih odprtinah med sobami, ki še niso imele formalne rešitve. Med posameznimi deli stene je mnogo prostora, ker so stene zelo debele. Z vrati se tega zaveš. Če se stisnejo ob stene, so kot abstraktne slike, med njimi pa nastajajo novi prostori. Če pa so bila odprta v prostor, so bila tako globoko, da so bila kot statue, zelo globoko v prostoru. Te malenkosti, skromnosti me zanimajo. Majhne razlike v prostoru, ki jih običajno zavestno ne opazimo, vse gospodinje pa npr. zelo vestno zapirajo predale, ker ko so odprti, prostor zelo spremenijo. Zanima me vsak prostor, denimo prostor pod stolom, konkretno to, da povsod iščeš. Koliko tega pa lahko v delo vpelje gledalec, je zelo različno. »Neprofesionalni« gledalci lahko dostikrat več odčitajo, ker so neobremenjeni in lahko vpletejo svoja premišljevanja. Seveda sprejemam tudi to, da nekdo nič ne vidi - se pač gibljem na robu.