šna kot vedno. Velikokrat sem pomislila nanjo. Čeprav se je cel teden, preden sem z očijem odpotovala na morje, trudila biti drugačna in je hotela nekako popraviti svojo napako (ali pa je morda celo mislila, da gre bolj za očijevo napako), me je vseeno skrbelo. Razmišljala sem, kaj lahko od nje pričakujem v prihodnje. Dobro, z očijem mi bosta dajala žepnino. Dobro, zadnjič mi je v trgovini dovolila, da sem sama izbirala cunje (in se ob tem verjetno strašansko premagovala, da se ne bi vtikala v mojo izbiro). Pa mi bo kdaj zares nehala težiti? Bo kdaj zares nehala spraševati, kdaj natančno pridem iz šole? Me bo kdaj nehala vsak dan spraševati o mojih ocenah v šoli? Bo kdaj dovolila, da grem zvečer ven in se vrnem naslednji dan? Me bo kdaj vprašala tudi kaj o fantih in pomembnejših stvareh, kot je šola? Predvsem pa: kaj neki bo s tem njenim prijateljem? Ali je ta zadeva resna? Seveda sem vedela, da je resna, saj mi drugače ne bi povedala zanj. Oči mi je lani povedal za svoje razmerje z Mašo in se potem z njo poročil in si omislil otroka, in prav tako lahko kaj podobnega pride na misel tudi mami. Nisem bila prepričana, ali mi je kaj do tega. Da bi v najinem stanovanju živel še nekdo ali da bi se medve kam selili … Ob takem premišljevanju me je začelo stiskati v želodcu. Drugi teden našega počitnikovanja pa se je zgodilo nekaj popolnoma nepredvidljivega in nepričakovanega. Ko sem neki večer, še pet dni je bilo do odhoda domov, sedela na zidu ob morju in metala kamne v vodo in se dolgočasila, je mimo mene prišla skupina treh fantov. Eden od njih je bil Gregor. In me je skoraj kap. Ankaran je tako majhno in samotno letovišče, da v njem niti v najbolj divjih sanjah ne bi pričakovala njega, izkušenega morskega mačka, ki je