Doma niso le buteljke s šampionom, ki jih niti ni veliko in so jih šele napolnili, temveč tudi vse druge - nekoliko bolje je stekla le prodaja zvrsti jurjevčan. Lani so dobili za kilogram traminca 200 tolarjev, letos vinogradniki po tej ceni ponujajo vino. Osvajanje trga je z majhnim pridelkom zaradi višjih stroškov po litru še težje, zato si bodo pot nekoliko olajšali in prodajali skupaj pridelek z vseh treh hektarjev pri Kolmaničevih. Samo iz poldrugega hektarja vinogradov tudi z najboljšim pridelkom ni mogoče preživeti, tik pred trgatvijo pa je skoraj nemogoče tekoči pridelek spremeniti v gotovino. Zdaj skušajo predvsem več gostov pritegniti na dom in v svojo klet, kjer že ponujajo pokušine ob domačem narezku za 50 do 60 ljudi, ter se hkrati prebiti na trg. Medalje jim tega sicer lahko vsaj delno pomagajo pridobiti, toda naložbe v opremo steklenic in promocijo so drage, trgovci in gostinci slabi plačniki, država pa mladim družinam na kmetijah še vedno v en žep daje in hkrati iz drugega jemlje. Res je, da so Kolmaničevi dobili kredit, toda na drugi strani so morali sami plačati 150.000 tolarjev za asfalt in celo za dotrajan transformator, ker je električna napetost pri njih tako šibka, da jim ob trgatvi ustavlja stiskalnico za grozdje. Osnovno infrastrukturo, ki je predpogoj za kakršnokoli dejavnost na kmetiji, si torej pri nas kljub »bitki« za izpraznjeno podeželje iz svojega žepa še vedno plačujejo tudi mlade družine same.