Veliko srce in moštveni duh so kot glavna razloga za preboj v četrtfinale navajali tudi sami košarkarji. Toda beseda je večinoma tekla o tretjem razlogu za preporod slovenske košarke navijačih. »Kaj takega še nisem doživel. Občutki so fenomenalni, najlepši v moji karieri,« je razlagal prvi (strelec) med enakimi Boštjan Nachbar. Sani Bečirovič je omenil, da ga vse skupaj spominja na Ohrid, ko je z mlado reprezentanco osvojil evropsko zlato: »Vendar je bilo tam manj navijačev, tukaj pa se počutimo kot doma. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju prvenstva, to je vrhunec moje kariere.« Eden tistih, ki je predvsem v obrambi prispeval levji delež, včasih tudi s kakšnim umazanim vložkom, je bil Goran Jurak. 28-letni Celjan je ves čas iskal stik z navijači, k še bučnejšemu navijanju jim je mahal ali s parketa ali s klopi za rezervne igralce. »Ob taki publiki ne moreš biti hladnokrven. Mi tekem praktično nismo mogli izgubiti, saj smo na igrišču imeli ne šest, ampak sedem igralcev,« je povedal Jurak. Svoje minute na parketu je izvrstno izkoristil tudi najmlajši član reprezentance, 21-letni Erazem Lorbek: »Navijači so bili pretrd oreh za naše nasprotnike. Bilo je super, že zdaj se zavedam, da tega EP ne bom nikoli pozabil.«