Ko sem se marca letos z ravnateljem ljubljanske drame domenil, da prevedem Molièrovo komedijo »Le Misanthrope« (povabilo je tokrat prišlo o pravem času, kot dobrodošel izziv prevajalski utrujenosti in z njo povezanemu občutku serialnosti in rutinerstva), sem v glavnih obrisih vedel, v kaj se podajam, pa tudi preizkusil sem se prej z nekaj deset stihi. Dokaj jasno mi je bilo, da ne bom mogel ohraniti forme izvirnika, se pravi, strogih aleksandrincev z zaporedno rimo; po eni strani mi za to primanjkuje obrtne veščosti, a prepričeval sem se, da bi, četudi bi se ji kdaj bolj priučil, takšen prevod začel z odra spregovarjati enolično in skorajda lajnasto, ob tem pa še vsebinsko marsikdaj ohlapno in značajsko neizostreno, kar se - v večji ali manjši meri - neogibno zgodi pri prenašanju strogih oblik. A ko sem opažal (in potem zavestno sklenil), da prevod po formalni plati ne bo zrcalna slika izvirnika, sem se hkrati zavedal, da ga ne smem (in niti ne želim) razvezati v amorfno besedno gmoto in da tudi ne morem privoliti v nekakšno razvalovano ritmizirano prozo, ampak da moram (in hočem) v njem ohraniti urejenost, ki bo stroga, a manj utesnjujoča, ves čas razvidna, a zvočno in ritmično manj monotona; nekakšno sled forme torej in s tem že njeno razrahljanost, obvezujoč stik s tradicijo in hkrati opazen odmik od nje. Skratka, odločil sem se, da namesto rim uporabljam asonance, in to v istem zaporedju kot izvirnik, in da lahko dolžina jambskega verza niha med devetimi in trinajstimi zlogi, kar majčkeno razbija avtomatizem govorjenja, omogoča kdaj do kraja razviti misel in jo drugič zgosti v učinkovito odrezavost.