Monika Zadnikar: »Otrok mora biti star najmanj štiri leta, da gre lahko na konja. Pri teh letih je sposoben spremljati gibanje konja s svojim gibalnim aparatom, glede na svoje okostje ter strukturo vezivnega tkiva in mišičja. Prvi stiki s konjem so vedno na podestu oziroma rampi, ki jo uporabljamo, da bolnik laže zleze na konjev hrbet, sprva pa, da se otrok in konj spoznata, kot včasih temu šaljivo rečemo, na isti višini oziroma kar v hlevu. Po uvodnem spoznavanju in prvih stikih posadimo otroka na novega štirinožnega prijatelja ponavadi najprej za nekaj minut, pozneje pa čas podaljšujemo. Bolnik pri hipoterapiji največkrat sedi brez sedla, neposredno na konjskem hrbtu, pri tem pa ga terapevtka, ki hodi poleg konja, popravlja. Pri majhnih, močno prizadetih otrocih terapevtka sedi na konju za bolnikom in mu pomaga, da se prilagodi ritmičnemu gibanju živali. Pri majhnih in bolj boječih je pomagalo tudi to, da sem jih najprej dala na svoje »krilo«, ko sem sedela na konju, in šele ko je otrokov strah izginil, sem ga posadila na konjev hrbet, da je sedel samostojno. Včasih otrok joče tudi zaradi hudega vznemirjenja in ne od strahu. Miren potek terapije je zagotovljen le v pokriti jahalnici, v kateri v tem času ni drugih jahačev, saj je treba na vsak način odstraniti vse zunanje okoliščine, ki bi lahko zmotile otroka ali konja pri delu.«