Sateliti pa niso prinesli sprememb samo v razvitih krajih. Pred nekaj leti sem se na enem od boga pozabljenih indonezijskih otočkov s terenskim vozilom prebijal po kolovozu, ki je bolj kot na pot spominjal na strugo hudournika in je v monsunskem obdobju to verjetno celo bil. Na koncu poti smo se prebili do majhne vasice, kjer smo doživeli manjši šok. Sredi trstenih in s palminimi listi pokritih kolib je namreč kraljevala velika črna satelitska antena. Indonezijske oblasti pač s pridom izkoriščajo napredek vesoljske tehnologije, satelitska televizija pa je najenostavnejši način za povezovanje številnih vasic na tisočerih otokih, ki sestavljajo to veliko državo. Električno napeljavo, vodovod ali spodobne ceste bodo lahko tam še dolgo občudovali samo na zaslonu edinega vaškega televizorja, v tistih nekaj urah dneva, ko prižgejo dizelski generator. Ljudje, ki jim takšen satelit pomeni pravzaprav edini stalni stik s civilizacijo, težko razumejo, da ji mi, ki smo z njo v stiku vsak dan, poskušamo vsaj od časa do časa uiti, a to je že druga zgodba.