Ko smo se zasidrali v Esentepe, se je del ekipe odpravil v vas. Ti romarski, sicer zelo redki, pohodi za hrano znajo biti vedno zanimivi. Običajno je to naš edini stik s civilizacijo in urbanim okoljem. A navadno je pot do trgovine dolga. Pristanišče je na skrajnem robu vasi, do središča mesta pa vodi le dolga in siva asfaltirana cesta. Na srečo jo skrajša naključni domačin, ki se pripelje mimo s svojim kombijem, ustavi, nas naloži vanj in zapelje v vas. Selahaltin je bil tole. Preživlja se tako, da v bližini pristanišča opazuje, da kje v tej presušeni pokrajini ne pride do požara. Moške odloži pred trgovino, da bodo nabavili hrano za naslednje dni, medtem ko Meltem, Billur in mene odpelje k sebi domov. Ponosno nas pozdravi v svojem domovanju in postreže s kavo. Na mizi sveži paradižniki. Kar sline se nam pocedijo, ko ugledamo svežo zelenjavo, ki je bila na ladji pravi zaklad. Vedno je prehitro pošla in tudi teh zalog nismo imeli veliko. Bolj običajno smo imeli na jedilniku testenine. Najbrž nam naš gostoljubni domačin prebere misli ob pogledu na zelenjavo, da nas povabi na vrt, kjer začne nabirati paradižnik v veliko vrečo. Doda še papriko, čebulo, peteršilj in meto za čaj. Pred hišo delajo sence mogočne bananine palme in brajde, s katerih nas skoraj pregrešno vabi rdeče in belo grozdje. Polno vrečo slastnega grozdja nam velikodušno naloži, da jo bomo vzeli s seboj, a še vedno se mu zdi, da ni dovolj... Vztraja, da mu sledimo še na drug konec vrta, kjer raste mandelj. Njegove sadeže bomo imeli za posladek. Ne moremo se mu dovolj zahvaliti za njegovo velikodušnost.