Maroko je sicer dežela, kamor skoraj do vsakega kraja prideš po asfaltu. Že nekaj let celo na planoto Centralnega Atlasa. Na žalost ljubiteljev divjine in v dobro domačinom, ki so tako dobili stik s civilizacijo. Kljub temu je ostalo dovolj za najbolj grobe preiskuse tehnike in voznika. Na razpolago so tri območja: pogorje Atlasa, potem nekaj sto kilometrov dolg puščavski del ob alžirski meji med Erfoudom in obalo Atlantika in, zadnje leto, tudi nekdanja Zahodna Sahara do mavretanske meje. Vsak del ima svojo lepoto in svoje težave. Po pravilu je obrobje Sahare težji preizkus vozila in voznika kot puščava sam. V pesku lahko voziš hitreje, ni velikih ovir če obvladaš tehniko vožnje, se skoraj ne moreš zakopati, pa tudi če se, to ni največji problem. Avto ne trpi preveč in tudi navigacija ni tako težka, kot običajno mislijo ljudje. Tam v glavnem voziš na glavne smeri neba ali, kot mi je nekoč dejal star afriški popotnik, na sonce. Na obrobju Sahare je problemov več, ker lahko voziš le po poteh, teh pa je prej preveč kot premalo, tako da lahko hitro zaideš, predvsem pa je več problemov z avtomobilom, ker so poti skalnate, ob tem pa je več vode, ko pa ta odteče, ostanejo komaj prehodna rečna korita.