»Angleško govoreči torej k meni, prosim, hvala lepa. Pravzaprav bi moral reči angleški poslušalci. Čeprav si ob tejle uri dneva zaželim, da bi vi govorili namesto mene. Ha! No, saj ni čisto tako« na tem mestu namenoma stiša glas in prisili poslušalce, da se umirijo in mu prisluhnejo »zagotavljam vam, da mi še ne pojemajo moči. Fotografiranje je seveda dovoljeno, dame in gospodje, a ne z videokamerami, lepo prosim tudi vi, gospod, hvala lepa ne sprašujte me, zakaj, ampak moji gospodarji mi zagotavljajo, da bi nas že en sam bežni posnetek z videokamero spravil na sodišče za intelektualno lastnino. Običajna kazen je javna usmrtitev z obešenjem.« Nihče se ne zasmeje, toda smeha tudi ne pričakuje od občinstva, ki je zadnje štiri ure presedelo na avtobusu, nato pa še uro stalo v vrsti na pekočem soncu. »Stopite bliže k meni, prosim, gospe in gospodje, še malo bliže, če ste tako ljubeznivi. Tu pred mano je še polno prostora, gospe« skupini resnih švedskih učiteljic »me lahko slišite, mladi gospodje?« leglu koščenih najstnikov izza nevidne saške meje, ki so pomotoma zatavali v napačno stajo, a sklenili, da ostanejo in dobijo brezplačno uro angleščine »Lahko? Zelo dobro. In vi, gospod, me lahko vidite?« malemu drobnemu Kitajcu »Lahko. Dobro. Še majhna osebna prošnja, če dovolite, gospe in gospodje. Handiji, kakor jim rečemo tu v Nemčiji, sicer znani tudi kot mobilni telefoni bi bili tako ljubeznivi in jih izklopili? Ste jih? Potem pa naj, prosim, zadnji zapre vrata za seboj, vi, gospod, ja, in lahko začnemo. Hvala lepa.«