Medtem ko so me obhajale take misli (a bile so zelo kratke) in sem nekaj trenutkov (a so trajali dolgo, ne vem, ali so bile minute) opazoval Luisino glavo v ogledalu in videl, da še naprej zatiska oči, ki so bile prej odprte in zamišljene, sem izgubil občutek za čas in moja pozornost je za hip uplahnila (gledal sem, torej nisem slišal), ali pa sta morda Guillermo in Miriam še zmeraj molčala in premor spremenila v spravo brez besed, ali tako stišala glas, da nista več govorila s sunkovitim šepetanjem, temveč momljaje, tega na moji strani stene ni bilo mogoče zaznati. Spet sem prisluhnil in nekaj časa nisem slišal ničesar, ničesar ni bilo slišati, vprašal sem se celo, ali nista nemara med mojo raztresenostjo zapustila sobe, ne da bi jaz to opazil, morda sta se odločila za odmor, da bi spodaj kaj pojedla, mogoče je bila taka njuna prvotna zamisel o zmenku, ne pa, da bi se dobila zgoraj. Nisem mogel mimo misli, da bo morala biti njuna sprava brez besed, če bo do nje prišlo, tudi spolna, kadar se dva zmerjata, sta namreč včasih spravljivi le telesi, in da morda oblečena stojita sredi sobe, prav take sobe, kot je moja, kjer sta že stala, še preden je Miriam rekla zadnje, kar sem slišal, »Pizda si, Guillermo,« je bosonoga rekla. Njene tako močne noge, sem pomislil, lahko dolgo stojijo, vzdržijo kakršenkoli napad, ne da bi se zašibile niti se umaknile niti poiskale oporo, tako kot so čakale na ulici, zabodene kot bodala, zdaj je verjetno niso več skrbele uporne gube na krilu, če ga je še imela na sebi, zdaj povsem zgubano krilo in končno pozabljena torba ali krilo na stolu. Ne vem, slišati ni bilo ničesar, niti dihanja ne, in zato sem zelo previdno čeprav je bilo v resnici manj previdno, ker sem zdaj vedel, da je Luisa zbujena in bi v vsakem primeru hlinila, da še zmeraj spi vstal z vznožja postelje in znova odšel na balkon. Zdaj je bila noč tudi po uri in Havanci so verjetno večerjali, ceste, ki jih je bilo videti iz hotela, so bile skoraj prazne, še dobro, da Miriam ni več čakala, zdaj bi bila čisto zapuščena. Luna je bila jedra in vetra ni bilo. Bila sva na otoku, na drugem koncu sveta, od koder je izviralo četrt mojega rodu; kraj, kjer se je utrdila najina zveza in kjer bova skupaj živela, Madrid, najin zakon, je bil zdaj zelo daleč in bilo je, kot da bi naju na poročnem potovanju ta oddaljenost mesta, ki naju je združilo, tudi nekako ločevala, ali pa sva se morda drug drugemu odtujevala, ker si nisva delila izkušnje, ki za nobenega od naju ni bila skrivnost, a se je vseeno vanjo spreminjala ravno zato, ker si je nisva delila. Luna je bila jedra in ista. Morda si lahko od daleč želimo ali pospešujemo smrt koga, ki nam je tako blizu, sem premišljeval s komolci na ograji. Morda želje, načrti, ki jih imamo nekje daleč, vse spremenijo v igro in fantazijo, fantazije pa so vse dovoljene. Niso pa dovoljena dejanja, ki jih ni moč popraviti, pri katerih ni poti nazaj, samo prikrivanje. Pri besedah, ki jih slišimo, pa niti tega ni, temveč kvečjemu pozaba, če imamo srečo.