prečkala še en prazen prostor in hodnik, je Fiona odprla železna vrata, ki so bila zavarovana z zapahom. Znašla sta se na skalnem previsu, podobnem balkonu. Na nasprotni skalni steni je Jeremija zagledal več z rešetko zavarovanih oken, skozi katera se je lesketala mesečina. »So to katakombe?« Nehote je stišal glas v šepet. Fiona se je zasmejala, kakor da bi ji povedal posrečeno šalo. »Ne. Prispela sva do zmajeve votline.« Jeremija se je sklonil in se ozrl v globino. Približno petnajst metrov pod njima je na kamnitih tleh, pokritih s slamo, ždel ogromen črn zmaj z žarečimi, žoltozelenimi očmi. Ko je Jeremija zagledal debelo verigo, s katero je bil zmaj s svojo desno zadnjo nogo prikovan k železnemu obroču v skalni steni, mu je postalo pri srcu nekoliko laže, čeprav se mu je zmaj zasmilil. »Ne boš pozdravil zmaja?« je predlagala Fiona. »Bom.« Jeremija se je odkašljal. »Jeremija Zlat sem,« je zaklical zmaju pod seboj. »Zlate barve si?« se je z globokim, kakor zvon donečim glasom začudil zmaj. »Ne, tako mi je ime,« je odgovoril Jeremija. »Moje ime in priimek sta Jeremija Zlat. In veseli me, da te vidim!« Namenoma ni rekel, spet vidim, ker ni hotel lagati. Zmaj je nagnil glavo postrani. »Veseli te, da me vidiš?« je začudeno ponovil. 325