Cerkvica sv. Kvirika (410 m) nad Sočergo s pokopališčem, ki so »noč in dan odprta groba vrata« že od antičnih časov (in morda še od prej, saj je blizu, proti Lačni, prazgodovinsko gradišče z visokimi okopi), je začetek čudovite razgledne pešpoti. Na začetku nam veselje sicer skazi kovinski pretvorniški stolp, a so kmalu, ko se steza prelamlja na mehkih terasah in ko rada zavije k robu sten, na vrsti sama čudesa. Najprej luknja v steni, imenovana bunker, potem hrastov gozdiček, ravno dovolj skrivnosten, da pomisliš na svetišče kakšnih častilcev drevesnih duhov, pod njim pa obolne poljane pordelega ruja. Kjer steza »ponikne« v steni, je Orlovo gnezdo (359 m) nekakšno središče Velega Badina. Tam je skrinjica z vpisno knjigo in tu se v obeh smereh sme preplezati steno. Plezarija je zavarovana, vendar bo izletnik z vampom in debelim nahrbtnikom težko prišel skozi. Kot rečeno – svet se spodaj pogrezne v previse in od vlage, alg in kapnikov marogaste spodmole. Spominjajo na velike apside v bizantinskih cerkvah. Steza zavije tudi pod streho, po nekaj minutah blagega spusta pa obstanemo pred lokom iz velikanskih skalnih kvadrov, pred Naravnim mostom, s katerim je narava izkazala tudi veliko zidarske veščine. Je to preduh, skozi katera žvižga burja, so to vrata v Kraškem robu, skozi katera si pohodniki poiščejo bližnjice? Oboje, resnično zanimiva pa je ljudska oznaka, da so to Ušesa Istre, ki slišijo vse, kar se v deželi govori; naj bo to uho narave, ki »vse sliši in vse ve, greh se delati ne sme« (vsaj nad njo ne).