Marij Pregelj, slikar, grafik, ilustrator, avtor veličastnih stenskih mozaikov, fresk, tapiserij in mogočnih figuralnih kompozicij, je bil rojen 8. avgusta 1913 v družini pisatelja Ivana Preglja v Kranju. Študiral je na zagrebški akademiji pri prof. Ljubu Babiću. Med drugo vojno (1941–43) je bil v nemškem in nato italijanskem ujetništvu, kar ga je za vselej zaznamovalo z grozovitimi doživetji. Poučeval je najprej na ljubljanskih gimnazijah (z vojno cezuro), po vojni pa na šoli za umetno obrt in od leta 1948 do smrti 18. marca 1967 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Prvič je razstavljal leta 1937 s Klubom neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov ter pozneje sodeloval na številnih razstavah jugoslovanske umetnosti doma in na tujem, med drugim na beneškem bienalu (1954, 1956), grafičnem bienalu v Ljubljani (1955, 1959, 1961 in 1967), bienalu v Tokiu (1955), New Yorku (1958), na bienalu barvne litografije v Cincinnatiju (1958) in na bienalu v São Paulu (1963). Med številnimi nagradami od Prešernove (1958, 1964) do posmrtne Jakopičeve omenimo vsaj še tiste, ki so povezane z ilustracijo, in sicer tri Levstikove nagrade (1949, 1957 in 1960) in medaljo za ilustracije Dekamerona v Certaldu (1967). Njegov opus je doslej najobsežneje predstavila posthumna retrospektivna razstava v ljubljanski Moderni galeriji leta 1969, temeljna besedila pa so o umetniku in njegovem delu napisali Oto Bihalji-Merin, Zoran Kržišnik, Ljerka in Luc Menaše, Ješa Denegri, Jure Mikuž, Andrej Medved in Nadja Zgonik.