Ta družina pa je mnogo večja. Vanjo spadajo še Dane Zajc, Rudi Šeligo, Drago Jančar, žal že pokojni Andrej Hieng in zgoraj omenjena nagrajenca - Veno Taufer in Niko Grafenauer. Silno majhen krog družine iz še manjšega kroga prešernijade v zadnjih desetih letih - drugi so zraven samo po naključju. To je tako, kot da bi v gozdu zraslo pet drevesnih velikanov na dveh kvadratnih metrih. V ta gozd Svetlana Makarovič sicer ne spada, si jo pa lahko vanj "zasadijo" tako, da ji - kot je nekoč Partija dodala Kocbeku zraven še Miška Kranjca (takrat je Miško zaradi tega manevra že drugič dobil nagrado) - pridodajo še stenski mozaik avtorja, ki ga nihče ne pozna, pa tudi tega stenskega mozaika ne. Če se to ne bi izšlo, saj je tako pravzaprav prešernijada speljana do svojega absurda, pa bi k temu dodali - ravno tako kot takrat Miška Kocbeku - še enkrat Daneta Zajca in izpolnili mojo prerokbo, da se bo kmalu začel vrteti drugi krog istih imen dobitnikov nagrade. Prav nič ne karikiram, vse je doslej tako potekalo, zato navajam tudi imena.