obleko, ki jo imata na sebi, zato se perila kar veliko nabere. Oči pa nima pojma, kako se vključi pralni stroj. Ali tvoj obvlada te stvari?« »Ah, ne.« Ob naslednjem priznanju mi je postalo malce nerodno. »Ko sva se preselila, je rekel, da od mene ne pričakuje, da bom gospodinjila. Hotel je, da imam čas za učenje in prijatelje,« ob besedi prijatelje sem še bolj zardela, »zato je najel gospodinjsko pomočnico. Prihaja enkrat na teden in poskrbi za vse te stvari.« Zdelo se mi je, da se je Špela rahlo začudila. »Aja. No, to je pa kul! Želim si, da bi se tudi moja mami spomnila česa takega. Hja, očitno živiva v povsem drugačnih svetovih.« S tem sem se morala strinjati. Takoj ko sem prvič stopila v njihovo hišo, sem začutila v njej neko posebno družinsko ozračje. V najinem stanovanju tega ni bilo. Pa ne, da bi se pritoževala. Vajena sem miru in lepo pospravljenih sob. Red me pomirja. Špela je spet začela govoriti o šoli. Poslušala sem jo le z enim ušesom. Raje sem se skrivaj ozirala po njeni sobi. Če sem odmislila nered, je bila prav prijetna, dekliška soba. Na zavesah je imela narisane oblačke, rob postelje oblepljen s slikami znanih igralcev. Na steni nad posteljo je visel velik plakat simfoničnega orkestra, na vratih pa slika Vanesse Mae v drzni pozi in z violino v roki. Očitno je bila Špeli všeč njena glasba. »Sploh ne vem, kaj bo z mojo fiziko,« je zastokala Špela in me tako prisilila, da sem jo začela spet poslušati. »Kontrolka bo čez dober teden, meni pa se niti sanja ne,