Kadar rečem čips, mi najprej potegne na amorfno bulo nedefiniranega porekla, podobno vesoljskemu gravžu iz paranoične srhljivke The Blob, ki prepojena s pivom med vzhajanjem pritiska na stene želodca in človeka navdaja z občutkom prekomerne sitosti, čeprav je istočasno lačen kot pes. Pač spomin na študentske diete med večletnim delom za šankom kluba K 16. Moja naslednja asociacija je prav tako filmska. V bučni francoski komediji Bedrce ali perutnička, ki jo je leta 1976 režiral Claude Zidi, nesmrtni Louis De Funes igra ocenjevalca prestižnih restavracij in podobno kot naš Ivan Ilovar v časopisu tala ocene, za katere se mu nekateri užaljeni oštirji prav histerično maščujejo. Med tajno raziskovalno ekspedicijo v sodobnem prehrambenem kompleksu naleti na prav posebno proizvodno linijo. Mašinerija na skelet iz umetne mase izpljune bledikavo gmoto in jo oblikuje v brezhibno piško, ki potuje po tekočem traku mimo šob, ki jo našpricajo z umetno barvo, umetnim okusom in umetnim vonjem. Končni produkt je hrustljavo zapečen piščanec, ki ga je treba samo še pogreti v pečici. Zdi se mi, da po enaki recepturi nastaja tudi čips naš vsakdanji.