Zato je ljudi še vedno strah nje. Kot jih je strah vsega drugačnega. Zakaj sicer, če ne prav iz strahu, potrebujejo žrtvena jagnjeta, osebe, ki jih privežejo na sramotilne stebre, potrebujejo dežurne provokatorje, ker si provokacije ne upajo sami, potrebujejo dežurne grešnike, ker jim njihovi grehi razžirajo stene želodca in jim kvarijo zadah ... potrebujejo ljudi, v katere lahko projicirajo svoje strahove, frustracije, neizpolnjene želje, vse svoje grde umazane misli ... Ker jih je strah. Da si potem pilatovsko umijejo roke, ne da bi ob tem pomislili, da so to njihove skrite misli, njihove frustracije, njihove perverzne želje. Vse je isto: iztakniti oči, ki so preveč videle, izruvati jezik, ki preveč govori, iznakaziti obraz, ki preveč izraža, in polomiti noge, ki so hotele korak dlje. Prikrojiti, obdelati, zdizajnirati. Stara zgodba, ki se kot smrkelj vleče skozi zgodovino. Vse je isto, samo metode so bolj perfidne. Nog in jezikov, vsaj pri nas, ne režejo več. Zato lahko kdaj kaj povem in zato lahko s svojimi nogami kdaj kaj preskočim. Male ideje, male ljudi, umazane misli.