vinogradih, posejanih po gričih, tudi na hrvaški strani. Ko je mrak že krepko zagrnil zemljo, so se izletniki ustavili še v soseski zidanici, stari 300 let. Tu jim je ključar Kastelic obrazložil delovanje te posebne institucije, nekakšne vinske banke, s strogo določenimi pravili, ki so omogočala, da kmetje niso zapravili svojega premoženja in da je vsak član lahko ob katerikoli priložnosti računal na pomoč ostalih včlanjenih v sosesko zidanico. Slednja je imela tudi spravni svet, ki je pošteno razvozlal marsikatero pravdo in preprečil, da bi kmetje s tožarjenjem na sodišču po nepotrebnem zapravljali denar. Včasih je bilo 40 takih soseskih zidanic, sedaj sta samo dve, a še delujeta. Z lepimi doživetji v srcih in s steklenicami rujnega belokranjskega vina v prtljažniku avtobusa so se tržaški in goriški potniki odpeljali proti domu. Kdor je potreboval poživljajoče okrepčilo, ga je kot vedno našel pri dr. Miranu Dolharju, ki je imel tokrat tudi posebno aromatično “zdravilo” z rožiči. Iva Koršič Denar za nabavo opreme, potrebne za pridelavo in predelavo zelišč, so pridobili tudi iz programa Skupnosti INTERREG IIIA, ki je deloval med Slovenijo in Italijo v letih med 2000 in 2006.