Neža je bila, po pravici povedano, nekoliko nesrečna, ker ni imela pravega sogovornika, da bi še naprej razpredala o dopoldanskem obisku v mestu. Zvečer je iz predalčnika, v katerem je imela spravljene svoje male zaklade, potegnila jerbašček z valjasto blazino, na katero so bili pripeti kleklji. Bogve, kdaj jih je zadnjič premetavala med prsti. A kar se je kot deklica naučila, gotovo še vedno zna, samo te okorne prste mora razgibati. Krasno idejo ima, Pesnikovi ženi bo sklekljala srebrno rožo, da si jo bo pripela na večerno obleko, Barici pa knjižno kazalo in za deklici zapestnici z drobnimi steklenimi jagodami. Ob slovesu bo izdelke podarila modernim sosedom, ki sploh ne vedo, kaj je to ročno delo. In je Neža tisti večer pozno v noč potrkavala s svojimi paličicami, klekeljčki. To je bilo zelo dobro, ker je nazadnje čisto pozabila, da je žalostna.