Iz predavalnice sta odšla skupaj in Nina oh, kako prelestno mu je zvenelo to ime je brez sprenevedanja sprejela njegovo povabilo na kavo v fakultetnem bifeju. Edu ni bilo mar, da je bila ves ta čas pravzaprav samo nevtralno vljudna z njim; parkrat je med njunim pogovorom celo pogledala na uro. Srebal je nedišečo, vrelo brozgo iz papirnatih kozarčkov in zasanjano visel na njenih ustnicah. Ko je rekla, da mora zdaj iti, je obupano iskal možnosti, da jo še malo zadrži. Samo še par minut samo še trenutek. Izsilil je njeno privoljenje, da jo spremi do postaje podzemske in upal, da njenega vlaka še nekaj časa ne bo. Pa je vendarle skoraj takoj zlobno pridrvel in odprl vsa svoja vrata, da pogoltne njegovo ljubo dekle. Hlastno jo je vprašal, ali se vidita jutri pri istem predmetu in se oddahnil, ko je prikimala, tik preden ju je ločila zapirajoča se steklena stena.