Sčasoma sem ugotovila, da je ubogi otrok zmeraj isti, »matere« pa kar tri - menjavale so se. Podobno se godi tudi psom. Berači so namreč ugotovili, da je gibanje za zaščito živali v ljudeh sprožilo neslutene količine ljubezni do nemočnih bitij, pes (človekov prijatelj) je še najprimernejši. Mačke namreč niso pripravljene ves dan čepeti na gospodarjevih kolenih, po drugi strani pa tudi premalo pojedo, da bi mimoidoči segli nekoliko globlje v žep. Vrag vedi, kje berači nalovijo pse, ki so praviloma mladi, majhni in potrpežljivi, vsekakor pa si jih med seboj tudi posojajo; na lastne oči sem videla takšno menjavo »lastnikov«, ki poskušajo dobrotnikom dopovedati, da ne prosjačijo zase, ampak za nemočno žival. Pri tem zase prinesejo steklenico vode ali kar je že v njej, nikjer pa ni bilo v teh peklensko vročih poletnih dneh opaziti skledice za pse, ki ne znajo piti iz steklenice. Ko nesrečni cucki dovolj zrasejo, da bi lahko oklali svoje »dobrotnike«, ponavadi izginejo, na njihovih mestih pa se pojavijo nove žrtve. Pravilen pristop do pasjega beračenja sem videla samo enkrat na nekem trgu v Torinu, ko je besna dama med ploho besed odprla pasjo konzervo in tam tako dolgo stala, da je vzradoščeni mešanec pomlaskal vsebino, na koncu pa mu je v prazno konzervo nalila še vode iz beračeve steklenice. Najsodobnejši berači, ki se še posebej spoznajo na psihologijo množic, pa ugotavljajo, da je najpametneje kaj delati, ker bodo ljudje mislili - glej, saj se vendar trudi - in bodo še bolj radodarni. Tisti, ki pojejo, plešejo in igrajo na kakšen instrument, ne da bi imeli trohico posluha in znanja, so seveda v sramoto pouličnemu gledališču, ki je neredko vrhunske kvalitete. Oni, ki prodajajo pasove, očala in steklene ogrlice, ki jih nihče ne potrebuje, so v sramoto branjevcem, ki ob lepem vremenu obložijo svoje stojnice na ulicah.