Divja dirka je za tiste, ki mislijo, da je njihovo življenje le stava, ki sta jo skrivaj sklenila Bog in Satan. Vsekakor, Bog in Satan imata tako dober razgled na svet, da lahko stavita na vse. Toda nič slabšega razgleda na svet nimajo magnati, kot sta pokazala ona ostarela nergača, brata Duke, ki v finem, elegantnem, burlesknem Kolesu sreče klošarja po imenu Billy Ray Valentine (hja, Eddie Murphy) na lepem spremenita v magnata in potem čakata, kaj se bo zgodilo - bo uspel ali propadel? Jasno, to storita za stavo - to, da s svojo finančno, socialno in politično močjo že itak režirata življenja nižjih slojev, proletarcev, deklasirancev in lumpenproletarcev, ju očitno ne poteši. Zakaj bi stavil na konje, če lahko staviš na ljudi - in zakaj bi stavil na šampione, če lahko staviš na luzerje? Nekaj takega si rečejo tudi magnati, ki v Las Vegasu organizirajo Divjo dirko. Specifično, iz trume lasvegaških hazarderjev, bolj ali manj turistov, s posebno finto na slepo izberejo šest luzerjev, ki jim potem - via John Cleese - razložijo misijo: kdor se bo prvi prebil do železniškega sefa, ki ždi v 700 milj oddaljenem novomehiškem Silver Cityju, dobi dva milijona dolarjev! »Obstaja le eno pravilo - ni pravil.« Dirka se začne zdajle, poudari Cleese, sponzor dirke & MC velike stave, ker pa luzerji le nemo, srepo, nejeverno, negibno strmijo predse, jih opozori, da trenutno vodi italijanski turist Rowan Atkinson - ker je najbližje vratom. Nekaj trenutkov kasneje se vsi - naivni Jon Lovitz (z družino), ležerno poslovni Breckin Meyer (z novo muzo, Amy Smart), Whoopi Goldberg (z izgubljeno hčerko), goljufivi Seth Green (z bebavim bratom), propadli nogometni sodnik Cuba Gooding in kakopak narkoleptični Atkinson - zaprašijo na divjo pot, na milijonsko dirko, med katero zamenjajo vsa mogoča in nemogoča prevozna sredstva. Od avta do busa. Od vlaka do helikopterja. In seveda - od konja do balona. Pohlep zruši vse meje in vse predsodke, tudi politične, etnične in rasne: Lovitz, očitno Žid, iz nacističnega muzeja sune Hitlerjev avto, medtem ko temnopolti Gooding ugrabi avtobus, poln impersonatork Lucy, junakinje ultra-bele TV serije Rad imam Lucy. Hja, dirka je divja, histerična, brezkompromisna, amoralna, cinična, sadistična, obešenjaška, burleskna, polna lunatičnih komplikacij, podganjih situacij, infantilne manije in absurdov, šur, samoironična - in retro. Pa ne le zato, ker se luzerji furajo tudi z balonom, ker Jerry Zucker teži s transplantacijskimi, kravjimi in »spiritualnimi« referencami na svoje nekdanje hite (Ali je pilot v letalu?, Top Secret!, Duh) in ker je sam film poln bivših komikov (Lovitz, Whoopi, Atkinson, Cleese itd.), ampak zato, ker izgleda kot rimejk stare, kaotične, lenobno upehane all-star farse Ta nori, nori, nori svet (1963), ki je v dobrih treh urah (!) postregla s histerično kolektivno dirko za skritim zakladom, burleskno študijo pohlepa, staromodnimi gagi in trumo bivših komikov, tudi Busterjem Keatonom. Tudi Divja dirka je lenobno upehana. Zdi se, kot da si gage sproti izmišlja, toda po drugi strani je tako staromodna in nostalgična, da je že kar antimoderna - kot Bog. Zato ni čudno, da na pohlep in egoizem malih ljudi, svojih likov, gleda s prezirom. In zato ni čudno, da so dirkači videti le kot akterji kakega reality showa in da so lasvegaški magnati videti le kot investitorji, ki iščejo svojega Jerryja Springerja. Med pohlepom in eksistencialno paniko itak ni več razlike: vsi ti ljudje dirkajo za denarjem, toda če bi bežali pred meteorjem, se ne bi obnašali nič drugače. Recesijska komedija pač.