Kje se bo končala, je težko zanesljivo reči, čeprav so želje evropskih voditeljev jasne. Z ambicioznim zmanjševanjem onesnaževanja je Evropa stavila na konja, na katerega bi morali biti dobički glede na število stavcev zelo visoki, a navadno so temu enaka tudi tveganja. Postavljanje ostrih pogojev glede onesnaževanja je za industrijo drago in lahko se zgodi, da bo začela bežati drugam. Posebno, če o boju proti segrevanju ozračja ne bo dogovora na globalni ravni in bodo razmere drugje zanjo neprimerno ugodnejše. To lahko pomeni izgubo delovnih mest, kakršno poznajo v mnogih razvitih koncih sveta, od koder se je proizvodnja selila na trge s cenejšo delovno silo. Soglasja o tem, kako to preprečiti, še ni. Je pa tu še druga strategija, lizbonska, ki usmerja evropsko gospodarstvo v inovacije, znanje, mala in srednja podjetja, s čimer naj bi staro celino dolgoročno spremenili v gospodarskega paradnega konja. Če je bilo še kakšno desetletje nazaj videti, da bo Evropo zaradi socialnih izdatkov gospodarsko povozil čas, je zasuk, ki naj bi socialno varnost uravnotežil s potrebami gospodarstva, očiten, pri čemer pa se delo ne konča v bruseljskih evropskih palačah, ampak v Ljubljani, Parizu, Berlinu, Atenah, Helsinkih in še dvaindvajsetih prestolnicah.