'Ludbury je zaspano, travnato zakotje v Vzhodnih grofijah, in edina vrsta ljudi, ki je kdaj zašla k Rdeči ribi, so bili občasno kakšni trgovski potniki, kar se pa ostalih tiče, so bili najbolj grozni ljudje, kar ste jih kdaj srečali, samo da jih vi niste nikoli srečali. Govorim o brezdelnih človečkih, ki premorejo ravno dovolj, da preživijo, in ne počnejo drugega, kot da posedajo po točilnicah in stavijo na konje, oblečeni pa so slabo, pa vendar še predobro zanje. Še celo ti klavrni pridaniči niso bili posebno pogosti gostje v naši hiši; a bila sta dva, ki sta bila prav nemogoča - in sta se oglašala nemogoče pogostoma. Živela sta vsak od svojega denarja in bila sta utrudljivo postopaška in nastopaška. Vseeno sta se mi malce smilila, kajti napol sem verjela, da sta se zatekla v našo malo, prazno točilnico, ker sta imela vsak svojo drobno telesno hibo; pač takšno reč, ki se ji kmetavzarji radi smejejo. Pravzaprav ni šlo za hibo, ampak prej za posebnost. Eden od njiju je bil osupljivo majhne postave, že kar pritlikavec ali pa vsaj džokej. Na pogled pa ni bil prav nič džokeju podoben; imel je okroglo črnolaso glavo in lepo prirezano črno brado, svetli očesci kot kak ptič; požvenketaval je z denarjem v žepih, zvenčal z veliko verižico zlate ure, in kadar se je prikazal, je bil vselej oblečen preveč kot gentleman, da bi lahko bil gentleman. Vendar pa ni bil bedak, če je že bil brezdelen postopač; čudno spretnega se je izkazoval za vse mogoče reči, od katerih ni moglo biti niti najmanjšega prida, za nekakšno improvizirano čarodejstvo; tako je postavil petnajst žveplenk, da so vžigale druga drugo kot pravi umetni ogenj; ali pa izrezljal banano ali kaj podobnega v plešočo lutko. Ime mu je bilo Isidore Smythe, in še zmeraj ga vidim, z njegovim drobnim, temnim obražčkom, kako stopi k šanku in iz petih cigar sestavi kenguruja v skoku.