Boris Muževič, je bil v stavbi na sotočju devet let, sprva kot mladinski funkcionar, kasneje pa kot član predsedstva CK ZKJ. Kot pravi, je bila stavba sama po sebi zoprna in grda, lepše spomine pa ima na sodelavce. Občutki vsekakor niso prijetni, saj sem tam pustil kar lep kos življenja, vendar pa se je to očitno moralo zgoditi. Kolikor mi je uspelo videti na televiziji, moje mladinske pisarne ni več, pravi Muževič. Zaradi kršenja prometnih predpisov v Beogradu se je ob koncu njegovega službovanja zgodil incident širših političnih razsežnosti. Po neki beograjski ulici, na kateri je bila omejitev hitrosti 40 kilomentrov, se je vozil s hirostjo 90 kilometrov na uro, pri čemer ga je ustavila tamkajšnja prometna policija. Ker se je nekoliko upiral njihovemu postopku, so policaji uporabili "posebne prijeme" in ga pretepli, kar je slovenska javnost takrat razumela kot še en razlog več za tezo, da smo Slovenci v Beogradu vedno manj priljubljeni.