Vsako leto potekajo tečaji od novembra do julija. Tisti, ki bi radi postali čebelarji, morajo ob izobraževanju in v družbi čebel preživeti celo sezono. To pa je šele osnova. Izobraževati se je treba vedno. Med tečajniki so tako mlajši kot starejši ljudje, med njimi je vedno nekaj takih, ki so se za čebelarjenje odločili po odhodu v pokoj, razlaga naš sogovornik. Veliko težav pa nastaja pri urejanju statusa čebelarjev. "Gre za zelo resen problem, ki ga je država zadnjih petdeset let zanemarjala, saj čebelarju ni v celoti priznala, da opravlja kmetijsko dejavnost. Priznala nam je status, ne pa pravic, ki bi morale iz tega izhajati. Prav tako čebelarji nismo zadovoljni z davčnim sistemom. Želimo si podobnega, kot ga imajo drugod po Evropi, na primer v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji. V teh deželah namreč čebelarjev, ki se s čebelarjenjem ukvarjajo ljubiteljsko (ki imajo le do 40 panjev), ne obdavčujejo. Po zakonu, ki velja pri nas, pa mora čebelar, ki podari kilogram medu, od njega plačati deset odstotkov dohodnine. Takšno stanje je absurdno in to čebelarje pekli že več kot deset let. Upamo, da bosta pred omenjenim svetovnim kongresom ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za finance pomagala rešiti ta dvojni problem, zapisan tudi v strategiji slovenskega čebelarstva."