Odnosi z Evropsko unijo imajo vzpone in padce. Članice Evropske unije ameriške "eksteritorialne zakonodaje" ne upoštevajo preveč, kar v ZDA seveda povzroča veliko nejevoljo. Leta 1992 so članice EU z Iranom mimo ZDA na pobudo Nemčije pričele s t.i. "kritičnim dialogom", ki so ga seveda spremljali gospodarski sporazumi. Tako je Iran podpisal sporazume o vlaganju v naftno industrijo s francosko družbo Total (v poslu, vrednem dve milijardi $, sodelujeta še ruski Gazprom in malezijski Petronas), italijanskim Technimontom (200 milijonov $), francoskim Technipom, italijanskim Snamprogettijem (200 milijonov $) itd. (Rossant, dec. 1997) ter pričel pogovore z družbami kot sta Royal Dutch/Shell in British Petroleum Co. Leta 1992 je prišlo do krajše krize v odnosih med ZR Nemčijo in Iranom, ker so v Iranu obsodili na smrt nemškega inženirja Helmuta Szimikusa, ki so ga obtožili vohunstva. Kasneje so ga sicer po pritiskih iz ZR Nemčije (in verjetno dodatnih nemških uslugah) izpustili. Lani je med Iranom in Evropsko unijo zaradi že omenjene afere Mykonos prišlo do resnejše ohladitve odnosov. Tedaj so članice EU celo umaknile svoje diplomatske predstavnike iz Irana. Po sedmih mesecih je sredi novembra 1997 prišlo do normalizacije odnosov in obnove politike "kritičnega dialoga". Hatami je pripravljenost na dialog pokazal tudi s tem, da je zamenjal vodjo obveščevalne službe Alija Fellahijana, katerega je nemško sodišče označilo kot osebo, ki stoji za atentatom v berlinskem lokalu "Mykonos". Ob tem je indikativno tudi dejstvo, da sta ZR Nemčija in Iran podpisali sporazum o sodelovanju na obveščevalnem področju! Tako so Nemci Irancem že dobavili računalniški hardware in software in opremo za fotografiranje, pripadniki iranskih obveščevalnih služb pa so že bili na šolanju v predmestju Münchna, kjer se nahaja centrala nemške obveščevalne službe BND (Venter, nov. 1997).