Timijeva in Nejina prababica ter Duškina babica Veronika živi na posestvu že od rojstva, to se pravi že dobrih osemdeset let. Zdaj je že zelo zgarana, saj je morala mnogo stvari delati ročno, ko strojev še ni bilo. Med drugo svetovno vojno sta s hčerko Nado, Duškino mamo, sami kmetovali, kajti vse moške so pobrali ali Nemci za nemško vojsko ali pa so odšli v partizane. Le njen bolni oče je bil doma. Babica je delala za partizane. Bila je njihova kurirka, velikokrat pa jim je tudi kaj skuhala in oprala. Njihovi sosedje so bili izdajalci. Nekega dne so prišli Nemci in jo hoteli ustreliti. Čisto gola je morala stati pred steno, vanjo pa so že naperili puške. Odločilni so bili trenutki. Te je izkoristil njen oče, ki se je priplazil iz postelje, kjer je bolan ležal, in spregovoril v nemščini ter jo tako rešil. Kljub prestanemu strahu in trpljenju ni osivela. Še pri osemdesetih ima čisto črne lase. Na kmetiji je bila vedno gospodarica. Duškin oče Vinko in mati Nada sta zaposlena na kmetiji. Oče je še pred leti delal kot zidar. Potem se je ponesrečil in od takrat je invalidsko upokojen ter po svojih močeh dela doma. Najraje gleda televizijo, posebno športne oddaje. Mama je od mladih nog vezana na delo doma, le za nekaj časa je odšla služiti drugam. Spoznala je bodočega moža in se vrnila domov.