Po takem terenu sva priplezala do dolgega, tesnega in mestoma kaminu podobnega žleba, ki drži ob steni na desno navzgor, torej vzporedno s steno in ravno v smeri najinega plezanja. Po tem žlebu sva priplezala do njegovega gornjega konca, kjer sva morala prestopiti iz njega v steno na levi. Tu pa je bila stena tako krušljiva kakor slab omet. Že prej sva naletela na skale, ki so nastale tako, da so se kamniti drobci zlepili z neko rdečo snovjo (ilovico?) v nekakšen konglomerat. Pa so te skale še dobro držale, ker so bile trdne. Tu pa sva stala pred steno, ki se je zdela kakor od silnega pritiska zdrobljena, a se za silo še drži skupaj. Karkoli sva prijela, vse sva gladko odkrušila. Po tej strmi in gladki peščeni plošči se ne da normalno plezati, ampak je treba uporabljati trenje čim večjih ploskev obleke. Pri tem pa je treba nalahko prenašati težo naprej, ker bi mogel vsak sunek spodmakniti opore in podreti ravnovesje. Tako sva splezala čez ploščo najprej na levo navzgor do mesta, kjer se je dalo stati, potem pa spet prek te plošče na desno do grebenčka v krušljivi skali, čezenj v kratek a strm in odprt žleb iz še vedno nevarne skale in nato po tem žlebu gor.