Čeznje je brzel popoldan, z lenim nadihom, s počasnim zamahom, in pljusnil je v sobo, do njenega čela, pod katerim so se ji bleščale zenice. Z živčnim trzljajem vek je odpodila muho, ki jo je dražila z zadkom, pajka, ki ji je na čelu hotel splesti mrežo in vanjo loviti njene misli, da bi jih lahko brali ljudje, da bi stali ob postelji, s širokimi boki, vsi, ki jih je bila pozdravljala z nasmehom tistega, ki nekaj gradi, ki besno vlači skupaj sestavne dele – nekoč sta z Zaharjem na vrhu hriba imela kolibo iz lubja, v betonskih ceveh sta gojila žabe in sprehajala sta se po posestvu v črnih pelerinah, kuhala sta si krompir, vsak dan, kar naprej, drsala sta se po ribniku, v preluknjanih škornjih, iz katerih jima je zatem pljuskala voda, v jogurtovem lončku sta si puščala sporočilca;