Mislili bi, da je vsaj Barličev v teh letih najhujše že pozabil, pa ni. Do najmanjše podrobnosti se spominja dogodkov pred sedmimi leti, bolečino izgube bo nosil v sebi vse življenje pa bodrilne besede in topla dejanja svojih najbližjih tudi. Kako so stali ob postelji, mama, ata pa starejša brata in ga tolažili, četudi je bilo njim morda še huje. Nikoli ne bo pozabil besed: »Sinko, izgubljena roka ni tudi izgubljena duša!« Bili so ranocelniki sinovega srca, najboljši terapevti, njihova ljubezen je bila v tistih dneh najbolj blagodejno zdravilo. In je še danes. Barličev je stiske kasneje premagoval s smehom, igrivostjo in s šalami (tudi na račun svoje nadomestne roke), postal najbolj priljubljen sošolec turističnega C-razreda na ljubljanskih Fužinah. Naredil se je v samozavestnega mladega moža, ki ve, kaj hoče. Tudi v svojem intimnem življenju. Še pred časom je bil prepričan, da mu v nekaterih rečeh ne bo uspelo, denimo, da bi imel dekle. Pa mu je! Prišla je spontano, nenapovedano, kot se pač zna pritihotapiti topla mladostna ljubezen. Deklici je ime Mateja, takšna je, kakršno si je lahko samo želel.