Čeprav se je splošno vzdušje v bazi spremenilo, Bruno ni opustil misli na čimprejšnjo vrnitev v Trst. Da bi pospešil svoj povratek, je napisal pismo Francu Štoki - političnemu komisarju Komande mesta Trst. Poslal ga je ženi in jo zaprosil, naj ga izroči tov. Štoki. Z odhodom jugoslovanskih čet iz Trsta in vzpostavitvijo zavezniške uprave v coni A tržaškega ozemlja se je možnost njegove premestitve v bližino doma oddaljila. Ob novonastalih težavah, ki so ga globoko vznemirjale, je obnavljal že preverjene modele vedenja. V mislih se je vračal v Trst in vneto obujal spomin na dneve, ki jih je v Trstu preživel z Marijo in malo Enči. Vsakokrat, preden je legel ali vstal s postelje, si je sedaj lahko ogledal njuni fotografiji, ki sta stali ob postelji v njegovem šotoru. V neizmerno uteho mu je bilo, da sta si sedaj z ženo redno dopisovala, da jo je v pismih lahko bodril in seznanjal s svojimi malimi očetovskimi skrbmi. Po dolgem času je končno lahko opravljal vlogo družinskega poglavarja, pa čeprav daleč od doma.