V Kebri Nagast je zgodba predstavljena precej bolj izčrpno, z nenavadnim zasukom vred. Kraljica iz Sabe (njeno pravo ime je bilo Makeda in je verjetno vladala na območju današnjega Jemena, po izročilu med letoma 1013 in 982 pr.n.št.), je obiskala slavnega kralja, da bi se navdihnila ob njegovi modrosti in pravičnosti. Bila je poganka, ki se je ob srečanju s Salomonovo modrostjo spreobrnila: Odslej ne bom več častila sonca, temveč bom častila Stvarnika sonca, ki je Bog Izraela! Salomon, znani ljubitelj žensk (ki je bil takrat kljub bajnim 400 kraljicam in 600 priležnicam še vedno brez moških potomcev), ji je dan pred njenim odhodom predlagal, naj prenoči pri njem. Kraljica se je strinjala, vendar pod pogojem, da si je ne bo vzel brez njenega privoljenja. Salomon je pogoj sprejel, ob tem pa postavil še svojega: tudi ona ne sme brez njegovega dovoljenja v palači vzeti ničesar, sicer bo odvezan svoje obljube. Po naročilu zvitega kralja so Makedi med večerjo stregli z nadvse okusnimi, toda precej začinjenimi jedmi. Ko je odšla spat, jo je mučila huda žeja, zato je popila nekaj vode kar iz vrča, ki je stal ob postelji in Salomonu so bila vrata odprta... Naslednje jutro je kraljica odšla v domovino in ob vrnitvi povila sina. Imenovala ga je Bajna Lehkem (sin modrega), sam pa si je pozneje nadel cesarsko ime Menelik I. Menelik naj bi po izročilu vladal med letoma 982 in 957 pr.n.št.; ko je odrasel, se je odpravil na obisk k svojemu očetu. Salomon ga je sprejel z vsemi častmi, ob odhodu pa mu je ob številnih darilih dal za spremstvo prvorojence judovskih duhovnikov in plemičev, ki naj bi skupaj z njim vladali v Etiopiji, kakor so njihovi očetje vladali ob njem.