Na zgoraj omenjenih dosežkih temelji tudi optimizem glede števila žensk v državnem zboru, ki se bo konstituiral to jesen. Toda v kolikšni meri je ta optimizem utemeljen? Če bo rezultat boljši od obstoječega – in upamo, da bo – bo bistveno manj utemeljen na uzakonjenih kvotah kot tisti za lokalne volitve in oni za EP. Volitve v nacionalni parlament se seveda razlikujejo od obeh obravnavanih volitev. So politično najbolj zanimive, pomembne in tudi prestižne. Običajno na njih kandidira od 50 do 80 odstotkov članov parlamenta predhodnega sklica. Za začetek je tako ovira enakomernejši prisotnosti obeh spolov že dejstvo, da je danes v državnem zboru le 13,3 odstotka žensk. Za letošnje volitve v DZ je sicer prvič v veljavi 25-odstotna spolna kvota. Verjetno je ob tem upravičeno upanje, da bodo tudi tokrat stranke v povprečju postavile na kandidatne liste več kandidatk, kot jih zahteva zakon. Od tu naprej naj bi šlo – če bi bil položaj enak kot pri lokalnih in volitvah za EP – vse gladko. Na prvi pogled se zdi to pričakovanje logično: praviloma namreč več žensk na kandidatnih listah pomeni tudi večje možnosti za izvolitev le-teh. Spolne kvote na kandidatnih listah namreč izenačujejo startne pozicije obeh spolov. Če žensk na kandidatnih listah ni, jim volilke in volilci ne moremo dati svojega glasu, tudi če bi sicer hoteli. Vendar naš volilni sistem pozna oviro, ki bo verjetno preprečila pomembnejši vpliv kvot na povečanje števila žensk v parlamentu.