Tri tedne pred volitvami je bilo v medijih nekaj pozornosti posvečene tudi strankarskim kandidatkam za mesta v državnem zboru. Novinarji in novinarke preštevajo in primerjajo kandidatke strank, ki se bodo na volitvah soočile; stranke se hvalijo s številom kandidatk na njihovih kandidatnih listah; politično aktivni del ženskega volilnega telesa – predvsem levo od sredine – pa polaga upe v uzakonjene kvote, ki strankam nalagajo, da morajo na kandidatne liste uvrstiti vsaj 25 odstotkov žensk. Nasprotno je na drugem polu slišati, da so – kot se je izrazila ena od poslank – kvote ena velika neumnost. Obe stališči sta vredni razmisleka.Začnimo s trditvijo, da so kvote ena velika neumnost. Drude Dahlerup, ena največjih poznavalk problematike kvot, je v uvodu študije za evropski parlament, v kateri smo analizirali in primerjali uvajanje kvot v Nemčiji, Španiji, Franciji, Poljski, Švedski, Belgiji, Veliki Britaniji in Sloveniji, zapisala, da so spolne kvote politični mehanizem, ki pospešuje gibanje v smeri spolno uravnoteženega predstavništva obeh spolov v politiki. Do danes so kvote sprejeli v polovici držav na svetu – v 45 državah so uvedli eno od oblik zakonsko zavezujočih kvot, v 50 državah pa so kvote kot strankarski mehanizem uvedle nekatere politične stranke. Če temu dodamo še podatek, da med članicami EU, ki imajo v parlamentih več kot 30 odstotkov žensk, kvot nimajo le v dveh državah: na Finskem (kjer imajo vseeno 42 odstotkov žensk v parlamentu) in Danskem (37 odstotkov žensk v parlamentu), potem je odgovor na vprašanje, ali so neumnost ali koristen mehanizem povečevanja uravnotežene prisotnosti obeh spolov v parlamentih, očiten: kvote so koristne in potrebne. Še več. Kvot v državah po svetu ne uporabljajo samo za ustrezno zastopanost žensk v parlamentih. Kvote lahko določajo tudi delež mest za lokalne, etnične in druge skupine na kandidatnih listah ali pa določajo delež izvoljenih, ki morajo biti v posamičnih političnih telesih iz vrst istih skupin – v tem primeru govorimo o rezerviranih sedežih. Slovenija ima tako na primer za volitve v državni zbor rezervirana mesta za manjšine (2) in za lokalno predstavništvo (11 mest iz vsake volilne enote). Posebno na dejstvo, da imamo z ustavo določene kvote za lokalno predstavništvo, v Sloveniji radi pozabljamo. Zdi se, da najbolj prav tisti, ki jih motijo tako imenovane ženske kvote. Sicer pa smo prve, spolne kvote v Sloveniji uzakonili za volitve na lokalni in nacionalni ravni in za volitve v evropski parlament. Razprava o uzakonitvi spolnih kvot v Sloveniji poteka že od konca osemdesetih let. Spremljali so jo občasni zastoji, zavrnitve na različnih ravneh odločanja in s strani različnih političnih subjektov. Zanimivo pa je, da so, ko so bile uzakonjene prve – za volitve v EP – takoj prinesle zaželen rezultat. Zakon je namreč določal, da morajo biti kandidatne liste sestavljene tako, da mora biti vsak spol zastopan z vsaj 40-odstotnim deležem. Dodatno se je zahtevalo, da mora biti v prvi polovici liste vsaj en kandidat/kandidatka nasprotnega spola. To je bilo zadostno zagotovilo, da bodo kvote delovale in da bo izvoljenih vsaj nekaj žensk. Od sedmih sedežev, ki jih ima Slovenija v EP, so ženske zasedle tri, kar predstavlja 42,2 odstotka in Slovenijo uvršča na četrto mesto med članicami EU. Podobno je bilo na lokalni ravni. Spremembe zakona o lokalnih volitvah iz leta 2005 so prinesle določilo, da mora biti leta 2014 vsak spol na kandidatnih listah zastopan z vsaj 40-odstotnim deležem. Hkrati je bilo sprejeto določilo, da v prehodnem obdobju za volitve 2006 velja 20-odstotni delež, za volitve 2010 pa 30-odstotni delež. Čeprav je bila za volitve 2006 spolna kvota postavljena izredno nizko, 20 odstotkov, pa je dodatno določilo omogočalo, da so kandidatne liste sestavljene tako, da se v zgornji polovici liste kandidati in kandidatke izmenjujejo oziroma da je vsaj vsaki tretji kandidat drugega spola – kar seveda velja za volitve v tiste občine, v katerih volijo po sistemu sorazmernega predstavništva. Tudi tu je bil rezultat viden takoj. Delež kandidatk se je na volitvah 2006 povečal za več kot 10 odstotnih točk, delež izvoljenih svetnic pa za skoraj osem odstotnih točk. Čeprav se to ne sliši veliko, pa je vendarle treba povedati tudi to, da se je število izvoljenih svetnic skoraj podvojilo: od 423 izvoljenih v letu 2002 jih je bilo leta 2006 721, kar znaša 21,5 odstotka. Več kot očitno je torej, da so kvote odigrale v strokovnih krogih pričakovano vlogo in prispevale k povečanju deleža izvoljenih političnih predstavnic. Na zgoraj omenjenih dosežkih temelji tudi optimizem glede števila žensk v državnem zboru, ki se bo konstituiral to jesen. Toda v kolikšni meri je ta optimizem utemeljen? Če bo rezultat boljši od obstoječega – in upamo, da bo – bo bistveno manj utemeljen na uzakonjenih kvotah kot tisti za lokalne volitve in oni za EP. Volitve v nacionalni parlament se seveda razlikujejo od obeh obravnavanih volitev. So politično najbolj zanimive, pomembne in tudi prestižne. Običajno na njih kandidira od 50 do 80 odstotkov članov parlamenta predhodnega sklica. Za začetek je tako ovira enakomernejši prisotnosti obeh spolov že dejstvo, da je danes v državnem zboru le 13,3 odstotka žensk. Za letošnje volitve v DZ je sicer prvič v veljavi 25-odstotna spolna kvota. Verjetno je ob tem upravičeno upanje, da bodo tudi tokrat stranke v povprečju postavile na kandidatne liste več kandidatk, kot jih zahteva zakon. Od tu naprej naj bi šlo – če bi bil položaj enak kot pri lokalnih in volitvah za EP – vse gladko. Na prvi pogled se zdi to pričakovanje logično: praviloma namreč več žensk na kandidatnih listah pomeni tudi večje možnosti za izvolitev le-teh. Spolne kvote na kandidatnih listah namreč izenačujejo startne pozicije obeh spolov. Če žensk na kandidatnih listah ni, jim volilke in volilci ne moremo dati svojega glasu, tudi če bi sicer hoteli. Vendar naš volilni sistem pozna oviro, ki bo verjetno preprečila pomembnejši vpliv kvot na povečanje števila žensk v parlamentu. Kje je torej problem? V naši volilni zakonodaji, ki temelji na videzu predstavništva, ki da izhaja iz okrajev, namreč ni bilo mogoče uresničiti podobne zahteve, kot je tista o najmanj eni osebi nasprotnega spola med prvimi tremi osebami na listi določene stranke. Zahteva o kandidatkah in kandidatih, ki zbirajo glasove le v enem okraju (na primer Šentjur) in ne v vsej volilni enoti (na primer 5. volilni enoti z enajstimi okraji), to preprosto onemogoči. Če bi stranke oblikovale strankarske kandidatne liste za volilne enote, bi bil pomen kvot bistveno večji. Tako pa ima lahko stranka tudi 40 odstotkov žensk na kandidatnih listah, pa nobene izvoljene, kot se je primerilo Združeni listi socialnih demokratov na volitvah v DZ leta 1996. Zato je zelo pomembno kam – v kateri volilni okraj – so stranke postavile svoje kandidatke. Po štirih volitvah ob praktično nespremenjeni volilni zakonodaji stranke namreč zelo dobro vedo, v katerih volilnih okrajih jim je volilno telo v tolikšni meri naklonjeno oziroma da bo kandidat/kandidatka skoraj zagotovo izvoljen.Izziv za stranke zato seveda ni zgolj število kandidatk na kandidatnih listah, ampak se bo njihova naklonjenost enaki prisotnosti moških in žensk v politiki pokazala v tem, kam bodo svoje kandidatke postavili – v izvoljive ali ne-izvoljive okraje. Jih bodo na kandidatnih listah imeli za okras – kot lepotice, kot se hvalijo ene – ali pa z njihovimi kandidaturami mislijo resno in jih zanima enakomernejša prisotnost obeh spolov v državnem zboru?Vsekakor je uveljavitev 25- odstotne spolne kvote korak naprej v ustvarjanju pogojev za politiko enakosti spolov in za enako prisotnost obeh spolov v politiki, a če bi hoteli, da bi imele učinek, bi bilo potrebno v volilni zakonodaji odpraviti volilne okraje (kar bi bilo dobro tudi iz drugih razlogov) in vnesti določilo, kakršno velja za volitve na lokalni ravni – da se kandidat in kandidatka na njej izmenjujeta. Dokler se to ne zgodi, lahko zgolj upamo, da bodo vsaj nekatere stranke svoje kandidatke postavile v izvoljive okraje in tako pokazale resno namero spreminjati polje politike v smeri enakosti spolov. Da je to mogoče, ne dokazuje le že večkrat predstavljen nordijski model, ampak tudi Španija, ki ima uzakonjene kvote. Tam se je delež žensk na volitvah 2004 povečal za 10 odstotnih točk – na 36 odstotkov – in ostal takšen tudi po volitvah 2008. Ob tem naj omenimo tudi, da je bila že prva Zapaterova vlada spolno uravnotežena, v drugi, ki jo je sestavil leta 2008, pa je 60 odstotkov žensk. Ampak to je le Španija, mi pa živimo v Sloveniji…Milica Antić Gaberri tedne pred volitvami je bilo v medijih nekaj pozornosti posvečene tudi strankarskim kandidatkam za mesta v državnem zboru. Novinarji in novinarke preštevajo in primerjajo kandidatke strank, ki se bodo na volitvah soočile; stranke se hvalijo s številom kandidatk na njihovih kandidatnih listah; politično aktivni del ženskega volilnega telesa – predvsem levo od sredine – pa polaga upe v uzakonjene kvote, ki strankam nalagajo, da morajo na kandidatne liste uvrstiti vsaj 25 odstotkov žensk. Nasprotno je na drugem polu slišati, da so – kot se je izrazila ena od poslank – kvote ena velika neumnost. Obe stališči sta vredni razmisleka.