Nawal El Saadawi je avtorica 45 knjižnih del, spominov, romanov, kratkih zgodb, dram in esejev, trideset jih je prevedenih v tuje jezike, štirinajst v angleščino. Njeno pisateljevanje se je vsebinsko vedno navezovalo na njeno delo. Ukvarjalo se je z arabskimi ženskami, z njihovo seksualnostjo in zakonskim statusom, z egipčansko politiko in vero. Njen roman Ženske na točki nič (Women at Point Zero) je vključen med sto najpomembnejših afriških romanov dvajsetega stoletja. Eno njenih odmevnejših del je knjiga spominov Izidina hči (The Daughter of Isis, 1999). To je prvi del trilogije, ki se osredotoča na njeno življenje od rojstva do študijskih let. Nawal El Saadawi rada izpostavi staroegipčansko civilizacijo, od koder je vzela tudi ime in kult boginje Izide ter se simbolno poimenovala za njeno hči. Bogovi v tedanji civilizaciji so bili številni, obeh spolov, imeli so enakovredne vloge in bili podobni ljudem. Velik del Saadawijine kritike leti namreč na vlogo in ravnanje z ženskami v sodobnih moških monoteističnih verah, kot sta krščanstvo in predvsem ortodoksni islam, ki ga je izkusila na svoji koži. V Izidini hčeri se nizajo ženske zgodbe, nje in njenih sorodnic, ki so pogosto srhljive. O razočaranjih in sramoti ob rojstvu deklic, o ženskem obrezovanju, ki ga je kot šestletna deklica doživela tudi sama, o možitvi mladoletnih predmenstrualnih deklic z nepoznanimi starci, ki so jih izbrali očetje, o slabih možnostih, ki so jih imele ženske za izobraževanje ali opravljanje poklicev, sama je na srečo imela v tem pogledu precej liberalnega očeta. Ko Saadawijevo srečaš v živo, si dolgo pod vtisom. Ima bele in divje lase, črne oči in karizmo, ki sije vsenaokoli in pooseblja vse, o čemer govori. Ves aktivizem, ki bi v našem kontekstu izzvenel neprepričljivo, popolnoma razumeš že, ko jo vidiš, ko spregovori, pa si njen. In razumeš, kako se je lahko predstavila leta 2004 kot predsedniška kandidatka.