Najbolj reprezentančen je običajno osrednji paviljon, ki v malem predstavlja podobo in utrip sodobnega sveta, vendar mu tokrat zelo uspešno konkurirajo nekateri nacionalni izbori. Posebnega odstopanja v zasnovah skoraj ni mogoče opaziti, saj so celo paviljoni, kakršen je bil zadnja leta denimo jugoslovanski, opustili konservativno, splošnemu mednarodnemu ozračju tuje razmišljanje, ki je v najboljšem primeru ponavljalo že zdavnaj preživele vzorce. Posameznih nacionalnih in z njihovimi družbenopolitičnimi razmerami determiniranih kulturnih posebnosti se seveda ne da prezreti, a je njihova navzočnost prej očarljiva kot moteča. Tako v ruskem paviljonu pretrese v vseh pogledih udarna instalacija skupine v črna ogrinjala odetih (simuliranih) človeških postav, ki se premikajo v spokorniških medsebojno usklajenih gibih. Nedvomno najbolj dramatičen odsev ruske stvarnosti. Medtem pa je za Japonce že nekaj časa poguben konflikt, v katerega jih je pahnil po čim večjem dobičku hlepeči zahodni svet. Znašli so se med starodavno tradicijo, v kateri je bila pozornost do sleherne podobe v naravi vrednota, umetnost pa visoko cenjena dejavnost, ter brezobzirnostjo in hitrim tempom, ki ga narekuje kapital, na drugi strani. Japonski umetniki so stisko svojih sonarodnjakov izrazili z metaforo Slow and Fast, z nasprotujočo si dvojnostjo, ki je v zadnjih letih že kar evidentna za njihovo razstavišče. Tudi Mark Wallinger se s simboličnim naslovom Ecce homo v paviljonu Velike Britanije sprašuje o možnostih sodobnega posameznika pri iskanju osebne, kulturne in moralne identitete, kar še najlaže poveže z univerzalno prispodobo s trnjem okronanega in zasmehovanega Jezusa iz evangelija. Njegova monumentalna skulptura je tudi postavljena kot osrednja točka pogleda in simboličnega sprehoda skozi prostore, pospremljene z videom in instalacijo. Vsi ti projekti našteti bi se jih dalo še več nastopajo kot celostne umetnine, ki samoumevno vključujejo vse izrazne možnosti in dosežke tehnologije, dosegljive na prelomu tisočletja. Niti slika niti kip sama po sebi nimata moči, da pritegneta pogled, tudi video je doživel občutno redukcijo v uporabnosti, sam medij je postal bolj artikuliran in prepoznaven v svoji izvirnosti, pri čimer je danes impresiven zlasti tisti, ki upošteva sintetičnost videopodobe in kljub klasični kameri ustvarja dovolj prepričljivo predstavo, kakršna je denimo tista o večno pojavljajočem se samoubijanju Ene-Liis Semper (osrednji paviljon), umetnice, ki je sodelovala tudi na lanskoletni Manifesti v Ljubljani. Nasploh so se ustvarjalni postopki, znani pod imenom novi mediji, odlično znašli v še neodkritem svetu virtualne realnosti, ki s pomočjo digitalne tehnologije omogoča neslutene možnosti potopitve v vzporedne prostore naše zavesti. Popolnoma umetno skonstruiran svet Magnusa Wallina nas v projekciji Exit (Arsenali) zapelje v silovito klavstrofobično stisko, kjer pred ognjem z povsem zaprtega trga bežijo pohabljenci, pri tam pa ob vizualni prepričljivosti, ki presega realno dvodimenzionalnost projekcijskega platna, že pozabljamo, da smo zgolj gledalci.