Da se tudi njegova narodna zavzetost ni mogla končati v smešenju sebičnega rodoljuba in da je boj za osebno in narodno individualizacijo slovenskega človeka hotel usmeriti še v dokaz, da narod nima prespektive tam, kjer so jo videli klerikalni trialisti, ki so paktirali z agresivnim katolicizmom Avstrijca Luegerja, je napisal "starodavno pripovedko" Kurent (1909). Folklorni čarobni goslar v obliki romantične zgodbe uprizarja v tem romanu slovensko brezglavo veseljačenje, ki se mota med krčmo in "temotno cerkvijo", tava med domovinskim pesimizmom in katastrofalnim optimizmom izseljevanja, se predaja usodnosti in troši velike moči za nič. Toda vsa tragikomika v romanu je močno povečano negativno stanje, ob njem je lahko zapel toliko višjo hvalnico o domači zemlji in o ljudstvu, ki mu tisočletni jarem tujega gospostva ni mogel odvzeti narodnih značilnosti. Večkrat stopi izza bajeslovnega junaka avtor sam: tukaj hoče "klanec" spuntati proti tuji državi in proti buržoaziji in hlapca v slovenski duši steptati, tam razprši dvom o narodni prihodnosti, in sicer tako da aktualizira Prešernovo stališče iz Uvoda h Krstu pri Savici, da sme in mora narod živeti le svoboden: "Ne daj mi dočakati, o Gospod, da bi se glasila tudi govorica po teh krajih! Ne daj mi dočakati, da bi suženj storil suženjsko smrt! Moč mu dodeli, da raztrga vrvi Ȕ če je treba, da umrje, naj umrje svoboden!"