Vse to je gotovo skoraj samo po sebi umevno, toda Kircher je izumil več, kot je slutil. Četudi rog ni ojačevalnik, pa je transformator. Seveda ne transformator električnih napetosti, temveč akustični transformator, ki moč oddajnika zvoka prilagaja zraku. To s prilagajanjem se morda sliši nerazumljivo, je pa zelo domače kolesarjem. Kolesar lahko poganja kolo z recimo močjo 200 W. Kako daleč se v določenem (daljšem) času lahko pripelje, pa ni odvisno le od moči, temveč tudi od prestave, v kateri vozi. Če je ta prenizka, divje vrti pedale in nikamor ne pride, če je previsoka, pa kolo kot da leti, vendar se kolesar zelo hitro utrudi. V ravno pravšnji prestavi se s kolesom lahko pride zelo daleč. V tem primeru je moč pogonskega sredstva, tj. kolesarja, prilagojena zahtevam vožnje s kolesom. Podobno recimo varilni električni transformator prilagodi moč izvora (električne napeljave) zahtevam porabnika (varilnega aparata). In Kircherjev rog podobno prilagodi moč zvočnega izvora zraku. Tehnično temu pravijo, da rog prilagodi impedanco oddajnika zraku. V časih, ko je bil starinski gramofon z rogom še del običajne gostilniške opreme, je bilo mogoče teorijo o prilagajanju impedance brez težav preizkusiti med obiskom takšnega objekta, danes pa je treba verjeti na besedo: gramofonska igla, ki drsi po vijugasti zarezi plošče, v ritmu vijug premika majhno kovinsko membrano, ki ima v premeru kakih 5 cm. Brez roga je membrano komaj slišati, z njim pa gramofon lepo poje. Čeprav membrana enako izdatno niha brez roga ali z njim, v prvem primeru potiska sem ter tja le malo zraka in je zvok komaj slišati, v drugem pa v ustju roga niha znatno več zraka. Kot rečeno, nihanji zraka in membrane sta z rogom impedančno prilagojeni.