Nekega večera leta 1991 je Trevor doživel trenutek 'evreka!'. Z enim očesom je na televiziji gledal oddajo o trpljenju v Afriki zaradi širjenja aidsa in virusa HIV. »Večina Afričanov je bila o tveganjih in nevarnostih povsem neobveščena, saj ni bilo načina, s katerim bi preprosto in poceni širili informacije o tem, kako se prenaša aids, da bi dosegle 600 milijonov Afričanov,« je dejal. »Radio bi bil idealen, a v oddaljenih vaseh nimajo elektrike, baterije in radijski aparati pa so predragi. V tistem hipu me je prešinilo: spomnil sem se starinskega gramofona z lijakastim zvočnikom, ki si ga navil in poslušal. Če lahko po tem principu deluje gramofon – zakaj ne bi mogel tudi radio? Vstal sem, šel v delavnico in začel eksperimentirati s tesarskim svedrom, majhnim dinamom, preprostim urnim mehanizmom in vzmetjo … drugo pa je zgodovina. Po treh mesecih poskusov sem izdelal prototip, ki ga je bilo treba dve minuti navijati, da je igral 14 minut.«