In potem pridemo do naše stare sovražnice - lomljivosti. Čim obsežnejši postaja določen računalniški softver, tem bolj verjetno je, da ga obvladuje kakšna oblika podedovane kode in tem večji postajajo stroški reševanja neskončnih primerov drobnih nezdružljivosti, do katerih neizogibno pride med posameznimi deli softvera, ki so bili prvotno izdelani v različnih kontekstih. In poleg teh dejstev so še slabosti človeškega značaja, ki še poslabšajo stanje softvera in mnoge od teh so sistemske in bi nastale celo, če bi kodo pisali »agenti«, ki ne bi bili pripadniki človeškega rodu. Zelo zamudno in drago je na primer vnaprej poskušati olajšati delo bodočih programerjev, zato vsak programer izbere strategije, ki povečajo lomljivost. Časovni pritisk, s katerim se soočajo programerji, ne povečuje nič drugega kot Moorov zakon, ki spodbuja čedalje hitrejše revizije softvera, da bi tako dobili vsaj nekakšno »kilometrino« iz čedalje večjih hitrosti procesorja. Rezultat je pogosto softver, ki postaja v določenih pogledih manj učinkovit, čeprav postajajo procesorji hitrejši.