To je bil dejansko konec starega sveta. Dvanajsto stoletje pr. n. š. je bilo obdobje propada, mračni vek, v katerem so Grčijo preplavila klateška plemena; doba velikih kraljev in sijajnih palač se je iztekla, do obnove pa je bilo še daleč. Okoli leta 800 pr. n. š. so Grki znova začeli trgovati z nekdanjimi čezmorskimi partnerji; nekateri so celo poselili zahodno obalo Italije in ustanovili Rim. Medtem pa se je na vzhodu pojavila nova velesila; to so bili Asirci, ki so po krutosti in krvoločnosti močno prekašali večino predhodnikov. Niso pa dosegli Grčije, ki je postala skupek mestnih državic in iznašla demokracijo. Iz kaosa je izšel novi red, eden glavnih glasnikov tega obdobja pa je bil pesnik Homer, popotnik in navdušen zbiralec starih pripovedk o bogovih in junakih. Ne vemo zagotovo, ali si je Homer vse te zgodbe zapomnil, ali pa je bil le prvi, ki jih je zapisal, preden je oslepel. Vemo le, da je postal legenda in da je osnoval šolo ljudskih pevcev, ki so nadaljevali njegovo tradicijo.